Duhovni ego in kako ga prebaviti

Duhovni ego in kako ga prebaviti

Duhovni ego in kako ga prebaviti

Veliko se govori o egu in prav je tako. Zelo malo pa je na slovenski ‘razsvetljeni’ sceni povedanega o duhovnem egu. In če se sprašujete ali ga imate – zelo verjetno. Pa nič zato. Ogromno je literature o preseganju svojega ega oziroma o sprejemanju, razumevanju in transformaciji le-tega z namenom, da deluje v našo korist.

Veliko nas je – ljudi, ki tako ali drugače prakticiramo ‘new age’ spiritualne zadeve. Take in drugačne. Alternativno zdravljenje, vedeževanje, zdravljenje s kristali, vodenje meditacij, komunikacija z dušami, kanaliziranje svetlobnih energetskih sfer, reiki, tapkanje,… lahko bi naštevala v nedogled. Tehnik je ogromno, kar je vsem skupnega, pa je delo z energijo. Energija je samo ena. Najsi jo poimenujemo Bog, Vesolje, Stvarnik, Sonce, kakorkoli. Energija je ena.

Torej, sama sem se dostikrat ujela v t.i. ‘zanko duhovnega ega’. Opremljena s tonami kristalov, orakeljskih kart in dišečih palčic. S krono na glavi sem v začetku odkrivanja teh ‘okultnih’ zadevic pohajkovala po svetu, kot da držim boga za jajca in vem nekaj več od drugih. Kar je deloma tudi res, do trenutka, ko ne začnem obsojati nekoga, ki ne razume teh stvari, ki jih razumem jaz. Ko  človek malce razširi svoje znanje o energijah dualnosti, je prav pogosto ugotavljanje, da nas duhovni ego je*be bolj, kot bi si mislili.

Dualnost, v kateri živimo, je tisto stanje, kjer ni Enosti. Famozni razsvetljeni opisi o tem, da smo vsi Eno, da je cilj duhovne rasti stanje Enosti, govorijo o ničemer drugem kot o poti, ki nas vodi v Enost. Point dualnosti je ločenost, da? Ločenost od Svetlobe, od vira, razcepljenost koščkov naše duše oziroma fragmentacija, separacija. Ločenost med rasami, državami, religijami, duhovnimi praksami,… Ločenost pa nastane z OBSOJANJEM.

Celo življenje se učimo o tem, kaj je za nas dobro in kaj slabo. Kakšni bi morali biti in kakšni ne. To so nas učili starši, to so nas učili v šoli. Tisti, ki ima petke je dober, bolj pameten, tisti, ki pa ima enice, pa je slab, bolj neumen. Cel šolski sistem oziroma sistem tega sveta nas drži v iluziji dualnosti.

Kakšna je dobra služba in kakšna ni. Kako se moramo obnašati v javnosti in kako ne. Kako bomo zaradi naših dobrih dejanj šli v nebesa in kako bomo zaradi slabih dejanj šli v pekel. (Razen če plačamo bogu, da nam odpusti, potem nas mogoče, ampak samo mogoče spustijo tja gor.)

Problem nastane, ko nekoga ali sebe obsojamo. Z obsojanjem, kaj je dobro in kaj je slabo, energetsko ločimo energijo na dobro in slabo. Simbol, ki to dobro opisuje je Yin-Jang. Bela in črna barva energije. Hkrati pa je v vsem dobrem nekaj slabega in obratno.

Torej imamo dualno energijo. Energija, ki je dobra. Energija, ki je slaba. Ljudje, ki delajo nekaj prav. Ljudje, ki delajo nekaj narobe. Seveda se ta prav in narobe razlikuje od trenutka do trenutka. Pomembno je, da v vsakem momentu naredimo to, kar mi čutimo in se opazujemo, ali sebe (oziroma drugega) zaradi nekega dejanja obsojamo.

Primer: Vedno sem bila vajena ljudem ustreči, zato sem redko zavrnila koga, ki me je prosil za uslugo. Večkrat se je v meni oglašal tisti tihi glas, ki je želel reči NE. Pa si tega nisem upala. Ker je družbeno zakoreninjeno prepričanje, da je za žensko lepo da ustreže, da je ljudem reči NE nevljudno in nespoštljivo. In ko sem končno zmogla reči NE, sem ugotovila, kako sem se zaradi tega obsojala – pojavljale so se misli: to je narobe, sem slab človek, naredila sem nekaj, kar ni lepo.

Razumete?  Energija obsojanja je nasprotna energiji sprejemanja. Neka srednja pot, je energija enosti. Ko nam niti ni važno, ali smo obsojani, ali nismo in ko nam ni važno, ali smo sprejeti, ali nismo. To stanje je možno doseči, ko ne obsojamo sebe in se popolnoma in v celoti sprejemamo:

  • kadar se zalotimo, da se obsojamo, se zaradi tega potem ne obsojamo;

– kadar se zalotimo, da nečesa ne sprejemamo, to  nesprejemanje sprejmemo;

– kadar ne naredimo tega, kar bi od nas pričakovali drugi, smo popolnoma sproščeni;

– kadar naredimo nekaj, kar drugi obsojajo, sebe v tistem trenutku in tudi kasneje ne obsojamo.

 

Če vas bo katera od naslednjih trditev vsaj malo zbodla, požgečkala ali razkurila, potem si vzemite v razmislek, kje obsojate sebe in kje obsojate druge.

Sledi nekaj nadvse zabavnih primerov:

Če mislite, da je bolj ‘duhovno’ se v službo voziti s kolesom ali javnim transportom, vendar potem obsojate kogarkoli, ki se vozi z avtom – vas je*be duhovni ego.

Če mislite, da je bolj ‘duhovno’ prenehati gledati televizijo, ker vam opere možgane, vendar potem obsojate kogarkoli, ki še vedno gleda tv – vas je*be duhovni ego.

Če mislite, da je bolj ‘duhovno’ da ne berete revij, v katerih so sami trači in neresnice, vendar potem obsojate kogarkoli, ki takšne revije bere – vas je*be duhovni ego.

Če mislite, da je bolj ‘duhovno’ poslušanje klasične glasbe ali posnetkov čričkov, vendar potem obsojate kogarkoli, ki posluša komercialo oziroma glasbo, ki se večinoma vrti po radiu – vas je*be duhovni ego.

Če mislite, da je bolj ‘duhovno’ prakticirati jogo biti vegan, nositi kristale, meditirati, nositi aladinke, brati duhovne knjige , vendar potem obsojate kogarkoli, ki tega ne počne – vas je*be duhovni ego.

Vsakogar je zbodla sigurno vsaj ena besedica. Nič ni narobe s tem. Vsi obsojamo, tako pač je. To je življenje v trodimenzionalni sferi dualnosti. Glavna zanka ega je BITI VEČ KOT DRUGI. Biti močnejši, biti boljši, biti bolj eko-bio-organic, biti bolj duhoven, biti bolj razsvetljen. Pomembno je razviti svojo zavest do te mere, da smo v vsakem trenutku tako prisotni, da te malenkosti, ki povzročajo našo notranjo ločenost, sprejmemo.

Duhovni ego je sila predrzen. Sesuje se nam življenje, smo na pravem podnu, končno se nekako sestavimo z osebno rastjo in kakšno dobro knjigo, potem pa se mali smrduh priplazi skozi zadnja vrata in kar naenkrat se počutimo skrajno pomembne, ker smo si kupili nov kristal, ker končno vemo, kako pravilno živeti in ker končno in sigurno vemo, da je to tista prava pot. Ni res, prave poti ni. Kot je zapisal Tone Pavček: »Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, vsaka je zahtevna, a le ena tvoja – glavna.« Vsako bitje ima svojo pot. To je pot duše.

Ego obstaja, tako pač zaenkrat je. Pomembno je, da ni on tisti, ki usmerja našo kočijo, pač pa da na kraljevem prestolu sedi naše neskončno energetsko bitje, ego pa je vlečni konj, ki nam pomaga, da se kam premaknemo.

Zaključni primer duhovnega ega: »Po pisanju tega članka se počutim res bolj pametno in bolj razsvetljeno od drugih, ki so zdaj dojeli, da jih fura duhovni ego, jaz pa sem boljša, bolj pametna in bolj duhovna, ker sem ta krasen članek napisala.« Haha!

Nič ni boljše, nič ni slabše, nič ni narobe z nami, nič tudi ni prav z nami, nismo slabi, nismo dobri, smo slabi, smo dobri, nič ni v redu, nič ni narobe…vse samo je. Ali pa ni. VSEENO. VSE-ENO.  Imejmo se fajn in sprejmimo življenje natančno takšno kot je v tem trenutku. Brez obsojanja. To je bistveno.

Ostanite v cvetju.

Close Menu