V letu 2017 sem za zaključek študija na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani napisala diplomsko delo z naslovom Integracija meditacije v socialno delo z mladimi. Spodnje besedilo je izvzeto iz teoretičnega dela diplomske naloge in je v celoti avtorsko.

Kaj je meditacija?

Vrste meditacije

Meditacija skozi oči znanosti

Meditacija v šolah po tujini

 

Kaj je meditacija?

Stanje meditacije je težko opisati, saj gre pri vsakem individuumu za povsem osebno, subjektivno izkustvo. Najbolj enostavne tehnike, kakršni sta čuječnostna in transcendentalna meditacija, se glede na mojo osebno izkušnjo povsem razlikujejo od globoke meditacije z vizualizacijo. Vsak posameznik, ki meditira, ima emsko izkušnjo, zato je težko posploševati in opisovati doživljanje meditacije.

Meditacija je starodavna tehnika, ki skozi opazovanje dihanja in sproščanja telesa preusmerja pozornost iz zunanjega v naš notranji svet. Je proces samospoznavanja, pri katerem postanemo bolj zavestni opazovalci svojega življenja. Z meditacijo ustavimo tok misli, se globoko sprostimo ter povežemo s svojo dušo.

Meditacija je najvišja oblika joge; pravzaprav je namen joge očistiti in razgibati telo, da nato lahko posameznik vstopi v stanje meditacije. Pojem meditacije je splošno znan, redki pa so posamezniki, ki so meditacijo resnično izkusili. Tako subjektiven pojem je težko opisati z besedami, saj je vsaka izkušnja meditacije edinstveno in enkratno doživetje.

To starodavno metodo so prvotno prakticirali hinduistični menihi kot duhovno prakso, a sama meditacija ugodno vpliva na posameznika tudi kot sodobna sprostitvena tehnika za obvladovanje stresa in izboljšanje psihofizičnega delovanja. V stanje meditacije vstopimo po posebnih korakih in tako lažje dostopamo do globljih nivojev našega jaza. Preko nadzorovanega dihanja, postopnega sproščanja delov telesa in močne koncentracije z meditacijo preko nadzorovanja lastnega uma spreminjamo načine dojemanja realnosti. Meditacijo večinoma povezujemo z duhovnostjo in religioznimi praksami, vendar je to tehnika, ki jo lahko vsakdo – ne glede na svoje versko prepričanje – uporabi za pozitivno spreminjanje življenja. Z meditacijo stopimo korak naprej od vsakdanje zavesti z namenom, da bi jo poglobili.

Meditacijo lahko opišemo kot umetnost videnja v našo ‘notranjost’ brez naučenega posredovanja uma v tem procesu; samoregulativno vedenje in delovanje, kjer je posameznikova pozornost usmerjena v doživljanje sedanjega trenutka. Odtegnitev pozornosti in razmišljanja o čemerkoli (denimo odnosih, situacijah) ter vpogled vase, pri katerem ni udeležen miselni proces. Prav tako stanje meditacije zahteva izjemno zbranost ter prisotnost v trenutku, zavestno opazovanje sebe, svojih dejanj, misli in občutkov. Hkrati bi lahko stanje meditacije opisali kot opazovanje svojega delovanja z distance. Ko se v procesu spuščanja v meditativno stanje pojavi misel, se z njo ne ukvarjamo, ne pustimo, da bi prekinila umirjeno stanje meditacije, zato se naučimo misli ‘spuščati mimo’ oziroma jih zavestno odmakniti. Vsekakor pa poznamo več vrst meditacije, ki bodo opisane v nadaljevanju.

Pri učenju meditacije je v začetnih fazah učenja zelo pomembna koncentracija, saj le močna koncentracija postopoma vodi v meditativno stanje. Vsekakor pa enačenje teh dveh pojmov ni primerno – koncentracija je osredotočanje pozornosti, usmerjanje v neko aktivnost ali nalogo, medtem ko v globokem stanju meditacije nismo osredotočeni oziroma skoncentrirani na neko misel, pač pa le v stanju zavedanja izkušamo niz sedanjih trenutkov Tudi sproščanje ni enakovredno meditaciji, čeprav je to pogosto prepričanje laikov v zvezi z meditacijo. Sproščenost lahko opredelimo kot enega izmed učinkov meditacije oziroma post-meditativno stanje telesa in duha.

Med meditacijo svojo zavest popeljemo na različna področja našega psihološkega delovanja. Običajno je naš um osredotočen na površinske, vsakodnevne aktivnosti, ki se delno dotikajo le racionalnih področij podzavesti. Ko posameznik prične z meditacijo, se sprva sooči z zavedanjem in odkrivanjem globokih kompleksov in strahov, ki se v njegovem življenju manifestirajo v obliki negativnih čustev, kot so jeza, sovraštvo, žalost, bolečina … Prva faza v meditaciji je odstranjevanje tovrstnih blokad, ki preprečujejo posamezniku, da bi s svojo zavestjo dosegel višja stanja meditacije. S postopnim opuščanjem preteklih travm, čustvovanj, strahov ipd. se odpira pot do globlje meditacije, v kateri posameznik dostopa do višjih eksistencialnih resnic in višjih sfer obstoja. Namen meditacije je že od nekdaj enak: samospoznanje oziroma samorealizacija, samoodkritje, spoznavanje sebe kot fizičnega in duhovnega bitja.

Vrste meditacije

Preden meditacijo razdelimo po načinih dostopanja v meditativno stanje, je potrebno razložiti razliko med aktivno in pasivno meditacijo. Podroben opis razlikovanja najdete v knjigi Swami Satyananda Saraswati: Meditations from the Tantras (2013).  Aktivna meditacija se izvaja tekom vsakdanjih aktivnosti (hoja, govor, prehranjevanje) in je hkrati cilj oziroma težnja namena joge – biti v stanju meditacije v vseh dnevnih aktivnostih. Aktivna meditacija se razvije s prakso pasivne meditacije in prakticiranja katerekoli izmed oblik joge. Sama joga preko osredotočanja na dihanje in različnih postavitev telesa – asan – pripravi posameznika na pasivno meditacijo. Cilj joge je torej pripraviti telo in um do umiritve in meditacije. Gre za  krožni proces, kjer prakticiranje joge v povezavi s pasivno meditacijo privede posameznika do aktivne meditacije – popolnega bivanja v trenutku, zavedanja zunanjega sveta in samozavedanja.

Pasivna meditacija se izvaja v položaju, kjer se telo med meditacijo ne premika – običajno sede ali leže. Namen pasivne meditacije je obvladati in umiriti um, ter njegovo pozornost preusmeriti na le eno stvar, po čemer šele lahko pride na vrsto meditativno stanje.

Pasivno meditacijo lahko razdelimo na štiri stopnje:

  1. Obvladovanje nemirnega uma in usmeritev pozornosti na določeno besedo, predmet, dihanje. Osredotočenost privede do umiritve uma in preusmeritev pozornosti iz zunanjega v notranji svet.
  2. Uspešno opravljena prva stopnja meditacije avtomatsko vodi v drugo – prost pretok misli, občutkov, strahov, čustev, vizij in spominov iz podzavesti v zavest. S tem, ko je odprta pot iz nezavednega v zavedno, je možno spremeniti podzavestna prepričanja, vzorce delovanja, ali pa spustiti neizražena ujeta čustva, spomine in misli. Tako pridemo do postopka spreminjanja osebnosti, da iz podzavesti odstranimo neželeno vsebino.
  3. Ko je naše podzavestno področje popolnoma raziskano in očiščeno, preidemo v raziskovanje višje zavesti, kar je pravzaprav šele tisto pravo, resnično meditativno stanje. Iz notranjosti posameznika pričnejo spontano teči neskončno znanje in izjemne količine energije.
  4. V zadnji fazi je um presežen, posameznik čuti enost z vsem obstojem, povezanost z ljudmi, zemljo, dogodki. To je stanje samorealizacije.
  5. Uspešna pasivna meditacija avtomatsko vodi v aktivno meditacijo, kjer je posameznik v vseh aktivnostih uglašen s samim seboj. Z raziskovanjem notranjega sveta se tudi v zunanjem svetu pričnejo kazati učinki meditacije na zavest, torej je posameznik močnejši in lahko naredi stvari, sprejme odločitve ali živi drugače, skratka, možno je doseči karkoli, za kar je prej mislil, da je nemogoče.

Na tečaju za mednarodno certificirano učiteljico meditacije (Meditation Teacher Training Certificate – MTTC 300h, Shree Mahesh Heritage Meditation School Rishikesh, India), ki sem ga v Indiji opravljala v novembru 2016, sem preko mnogih različnih učiteljev meditacije pridobila ustno predano znanje o  raznolikih vrstah meditacije, ki so se iz vzhodnih kultur v zadnjem stoletju postopoma širile v Evropo in Ameriko. Nekatere izmed oblik meditacije so široko razširjene, druge manj, vse tehnike pa vodijo do enakih ali zelo podobnih učinkov na psihofizično delovanje posameznika. V nadaljevanju navajam tudi opise posameznih oblik meditacije, ki v zahodnem svetu še niso razširjene in so zato nepoznane – z nekaterimi sem se na izobraževanju tudi sama srečala prvič in s tem pridobila dragoceno znanje, ki ga bom lahko uporabila na svoji strokovni kot tudi poslovni poti.

Mindfulness meditacija ali čuječnost je ena izmed najstarejših tradicionalnih in izvornih tehnik meditacije. Prihaja iz budistične kulture, njen namen pa je preseči človeško trpljenje. Pri tej tehniki je poudarjeno opazovanje naših notranjih procesov, zavestna pozornost je usmerjena na dihanje, spremljanje občutenj v telesu in dražljajev iz zunanjega sveta. Prav tako je glavni element čuječnosti prisotnost v sedanjem trenutku. Razširjenost čuječnosti v zahodni kulturi je izjemna, prav zaradi preprostega in enostavnega izvajanja tehnike; pri tem je poudarjeno, da za prakticiranje čuječnosti ni potrebno pripadati katerikoli religiji, ni potrebno verovanje v neke višje sile, hkrati ne vsebuje težkih manter ali drugih korakov, ki so prisotni pri bolj zahtevnih oblikah meditacije.

Prav enostavnost je mindfulness meditaciji omogočila prodor v zahodni, mnogokrat ateistični način življenja, kar je izvrstno, saj je resnični izvorni namen meditacije prav opazovanje in sprejemanje sebe v svoji celostni podobi. Zelo podobna čuječnosti je tudi zen meditacija, ki vsebuje skoraj enake postopke za poglobitev v stanje meditacije.

Transcendentalno meditacijo – TM je oblikoval indijski jogi Maharishi Mahesh v 50. letih, sama razširitev iz Indije v zahodno kulturo pa je potekala v 70. letih prejšnjega stoletja. K Maharishijevi prepoznavnosti je pripomogla tudi skupina The Beatles, ki je jogija obiskala v Indiji, kjer jih je v svojem templju učil o meditaciji.  Transcendentalna meditacija se izvaja le pod vodstvom posebnih certificiranih učiteljev transcendentalne meditacije, ki so za ta namen opravili obsežno in precej drago izobraževanje. V zahodni kulturi je izjemno razširjena in večina znanstvenih raziskav o meditaciji temelji prav na tej tehniki. Čeprav je zaščitena kot blagovna znamka, pa je samo izvajanje zelo enostavno – gre za meditacijo z edinstveno personalizirano mantro, ki je posamezniku dodeljena s strani njegovega učitelja.

Vipassana meditacija je prav tako kot poprej omenjeni tehniki (čuječnostna in transcendentalna meditacija) zelo razširjena, na zahod jo je pripeljal duhovni učitelj Satya Narayan Goenka. Gre za zahtevno obliko meditacije, ki se izvaja le v temu namenjenih meditacijskih centrih s strani visoko usposobljenih učiteljev vipassane. Posameznik, ki se odloči za tovrstno meditativno 3-, 10- ali 14-dnevno izkušnjo, sprva očisti telo vseh strupov s posebno prehrano, za tem pa postopoma utiša svoje misli s kontinuirano meditacijo v sedečem ali stoječem položaju preko celega dne. Posameznik ne govori z drugimi udeleženci, jih ne gleda v oči, ne bere, ne komunicira z zunanjim svetom, ne piše in nima kakršnih koli predmetov, ki bi zanj imeli pomen (verski predmeti, kristali, telefon). Namen vipassana meditacije je preseči um preko popolne umiritve in globoke kontinuirane meditacije.

Sprostitvena body scan meditacija se vedno izvaja v ležečem položaju. Po osredotočanju na dihanje in umiritvi uma se počasi posvetimo vsakemu delu telesa. Po želji lahko v delu telesa, npr. v nogi, najprej napnemo mišice in jih nato sprostimo, ali pa preprosto le z dihanjem pošljemo energijo vdiha v določen del telesa. Običajno se telo sprošča postopoma – od nog do glave in potem nazaj navzdol proti nogam. Ta meditacija je povsem enostavna in zelo primerna za začetnike.

Meditacija z mantrami kot orodje osredotočanja delovanja uma uporabi mantro. Lahko je to ena beseda ali pa več besed (primer: Lokah Samastah Sukhino Bhavantu), ki so pogosto v starodavnem sanskrit jeziku, od koder tudi prihaja tovrstna meditacija. Najpogostejša je meditacija z mantro Om ali Ohm /aum/, ki v hindujski tradiciji predstavlja zvok vesolja. Za mantro si lahko posameznik izbere katerokoli besedo v kateremkoli jeziku, glavni cilj je osredotočanje le in zgolj na to besedo z namenom umiritve misli.

Trataka meditacija za doseganje meditativnega stanja uporablja zrenje v sliko ali predmet. Pogosto je za opazovani objekt uporabljena mandala ali jantra (slika z geometričnimi elementi). Trataka oziroma osredotočeno zrenje sproži močno osredotočenost uma. Kot podzvrst tovrstne meditacije je zelo razširjeno zrenje v svečo, pri čemer se v temnem prostoru koncentriramo zgolj na plamen.

Yoga Dhyjan meditacijo je v sedemdesetih letih 19. stoletja razvila indijska gurujka Shri Mataji Nirmala Devi. Ta oblika meditacije vsebuje določene pozicije polaganja rok na svoje telo in istočasno ponavljanje določenih vprašanj in prošenj; konstrukcija meditacije je oblikovana vnaprej.

Japa Mala meditacija se izvaja s hinduističnim molitvenim pripomočkom – »malo«, ki je podobna krščanskemu rožnemu vencu oziroma večji ogrlici. Namen tega orodja je ponavljanje neke mantre in štetje kroglic na pripomočku ter s tem povezano umirjanje uma. Podobno si lahko predstavljamo namen fokusiranja na neko molitev v krščanski religiji, ko posameznik določeno molitev ponavlja v skladu z rožnim vencem.

Meditacija s čakrami se usmerja na sedem energetskih centrov v telesu, ki so locirani v bližini žlez. Beseda »čakra« izvira iz sanskrita in pomeni kolo; čakre so torej energetska kolesa, ki skozi telo usmerjajo energijo. V meditaciji pozornost usmerjamo na določeno čakro, najpogostejši način te meditacije je vizualiziranje barv, ki tečejo skozi določeno točko v telesu.

Meditacija srčnega utripa je tehnika, ki pozornost preko dihanja usmeri na spremljanje posameznikovega srčnega utripa. Pri tej obliki je možen pritisk roke na vrat ali zapestje za začetno boljše spremljanje srčnega utripa; na tak način se um osredotoči na srčni utrip in tako se postopoma tudi umirijo misli.

Meditacija z vizualizacijo je zelo razširjena, pri tej tehniki si vizualiziramo barve, kraje, občutenja idr. ter s tem sprožimo osredotočenost uma na neko zgodbo, pozitivne besede ali občutenja. Mentalno si projiciramo svet ali dogajanje v naši notranjosti. Vizualizacija je zelo primerna za otroke in mladostnike, pri odraslih pa razvoj veščine vizualiziranja pogosto zahteva določeno vadbo in kontinuiteto, da si posameznik lahko jasno predstavlja želeno ali vodeno vizualizacijo.

Meditacija v hoji je doseganje meditativnega stanja v gibanju in je postopek premostitve meditacije iz pasivnega v aktivno stanje. Pri tej tehniki je pomembno popolno zavedanje gibanja telesa in čutenje premikanja v povezavi z dihanjem. Gre za počasno, nadzorovano hojo, pri čemer je potrebna popolna osredotočenost na gibe telesa.

Oshojeva dinamična meditacija ali plesna meditacija je zavestno gibanje ob spremljavi glasbe. To tehniko je predstavil Bhagwan Shree Rajneesh, bolj znan kot Osho – indijski duhovni učitelj in avtor mnogih knjig na področju duhovnosti in osebnostne rasti. Dinamična meditacija je razdeljena na pet faz, ki se nadgrajujejo po intenzivnosti gibanja in glasbe od prve do  tretje faze, zadnji dve fazi pa sta posvečeni umirjanju. Pri plesni meditaciji gre za čutenje telesa in zavestno gibanje, prepuščanju občutkom, ki jih sproža glasba in s tem globoko izkušanje sebe skozi ples.

Meditacija skozi oči znanosti

Ameriški psihiater Shapiro (1984) opisuje učinkovitost prakticiranja meditacije kot samoregulacijske tehnike v povezavi z anksioznostjo, alkoholizmom in mejno osebnostno motnjo. Hkrati opisuje tudi študijo, kjer je posameznikom meditacija pomagala pri soočanju s strahom pred javnim nastopanjem. Subjektivno poročanje o spremembah vedenja in percepcije v zgodnjem raziskovanju meditacije v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (Shapiro, 1984: 20) obsega predvsem pozitivno spremenjeno psihološko stanje, pozitivne spremembe osebnosti in ‘samospoznanje’. Raziskovanje subjektov le skozi osebno videnje in doživljanje meditacije pa ni prineslo zanesljivih empiričnih dokazov o resničnih učinkih meditacije, zato se je raziskovanje postopoma prenašalo v znanost in doseglo področje nevrofiziologije, kjer so pričeli s sistematičnim raziskovanjem fizičnih sprememb po kontinuirani praksi meditacije.

Začetne raziskave avtorjev Hoelzelja, Ludersa in drugih strokovnjakov med leti 2005 in 2009 so pokazale korelacijo med meditacijo in povečano gostoto struktur v kortikalnih strukturah (sivih celicah), kar je vplivalo na izboljšano stopnjo pozornosti, delovnega spomina, percepcijo in zaznavo, samoreflektiranje, empatičnost. Zgodnje znanstvene raziskave na  polju meditacije so bile podkrepljene s strani psihiatričnega nevroznanstvenega raziskovalnega centra v Massachussetsu, ZDA, kjer so kot prvi na svetu dokumentirali spremembo sive substance v možganih, ki jo je sprožil 8-tedenski program kontinuirane čuječnostne meditacije. Udeleženci v raziskavi so meditirali povprečno 27 minut na dan, nevrološke slike pa so pokazale rast sivih celic na območju možganov, ki uravnava spomin, učenje, samozavedanje, sočutje in možnost introspekcije (povzeto po Meiklejohn et. al., 2015:5). Podobno trdijo strokovnjaki Harvardske univerze, ki so v raziskavi z imenom Čuječnostna praksa vodi v povečanje gostote sive snovi v možganih (Vangel, Gard, Lazar, 2011) na Harvardski univerzi prišli do spoznanj, da se z meditacijsko prakso spreminja sama struktura možganov, natančneje sive snovi.

Greeson (2009) je pregledal učinke znanstvenih raziskav o meditaciji in vplivih na um, možgansko delovanje, telo in vedenje ljudi. Iz mnogih raziskav tega področja, izvedenih med leti 2003 in 2008, je izbral 52 najbolj doslednih študij glede empiričnih in teoretičnih podatkov. Rezultati raziskav so pokazali, da kontinuirani trening čuječnostne meditacije sproža zmanjšanje emocionalne stiske, bolj pozitivno stanje uma, izboljšano kvaliteto življenja. Avtor ob tem tudi navaja, da meditativna praksa ugodno vpliva na delovanje možganov in avtonomnega živčnega sistema, na stresne hormone, imunski sistem, zdravstveno stanje, vključujoč prehrambene navade, spanje in uživanje dovoljenih in nedovoljenih drog (povzeto po Meiklejohn et. al., 2012:4).

Avtor članka Mindfulness-Based Stress Reduction, Mindfulness-Based Cognitive Therapy, and Zen Meditation for Depression, Anxiety, Pain, and Psychological Distress (Zmanjševanje stresa s čuječnostjo, čuječnostna kognitivna terapija in zen meditacija v povezavi z depresijo, anksioznostjo, bolečino in psihološko stisko), William R. Marchand z Univerze v Utahu navaja, da je meditacija postala v zadnjih letih razširjena kot komplementarna terapevtska tehnika na področju zdravstva in psihologije predvsem zaradi njenih splošnih psihofizičnih učinkov: izboljšanje koncentracije, zmanjšana količina ponavljajočih se misli, nižja stopnja čustvenih nihanj, povečano sprejemanje sebe in ljubezen do sebe, nižji krvni pritisk, izboljšano delovanje imunskega sistema, nižje ravni kortizola v krvi. Avtor opisuje, da so v raziskavah o učinkih zen meditacije poročali o zmanjšani stopnji stresa in višanju bolečinskega pragu. Meditacija sproži odpiranje višjemu stanju zavedanja sebe in posledično vpliva na nadzorovanje posameznikove pozornosti, lažje obvladovanje različnih čustvenih stanj, kar potrjujejo študije o meditaciji preko elektroencefalografije – EEG (merjenje možganske električne aktivnosti, op. av.).

Meditativna praksa pa ni le uporabno orodje za psihološko opolnomočenje posameznikov, ampak ugodno vpliva tudi na fizično zdravje tistih, ki redno meditirajo. V letu 2012 so v Srednji Ameriki izvedli raziskavo, ki je vključevala vzorec 441 žensk, ki so izpolnile vprašalnike o načinu življenja pred in po 10-tedenski meditativni praksi. Ugotovitve raziskovalcev navajajo, da so udeleženke potrdile vpliv meditacije na bolj zdrave oblike prehranjevanja, bolj kvaliteten spanec in boljše fizično zdravje (povzeto po Murphy, M., et. al., 341:2012).

Viri:

Shapiro, D.H., Walsh, R.N. (1984). Meditation: Classic and Contemporary Perspectives. New York: Aldine.

Meiklejohn, J.,  et. al. (2012). Integrating Mindfulness Training into K-12 Education: Fostering the Resilience of Teachers and Students. Springer Science and Buisness Media. New York: Springer Science Business Media, LLC.

Vangel, M., Hölzel, B., Carmody, J., Congleton, C., Yerramsetti, S., Gard, T. & Lazar, S. (2011) Mindfulness practice leads to increases in regional brain gray matter density. Neuroimaging. 191. 36-43. Zda: John Wiley & Sons, American Society of Neuroimaging.

Marchand, W.R. (2012). Mindfulness-Based Stress Reduction, Mindfulness-Based Cognitive Therapy, and Zen Meditation for Depression, Anxiety, Pain, and Psychological Distress. Journal of Psychiatric Practice, Vol. 18, No. 4. ZDA: Lippincott Williams & Wilkins.

Murphy, M. J., Mermelstein, L. C., Edwards, K. M., & Gidycz, C. A. (2012). The Benefits of Dispositional Mindfulness in Physical Health: A Longitudinal Study of Female College Students. Journal of American College Health, 60(5), 341-348. Philadelphia: American College Health Asociation.

 

Meditacija v šolah po tujini

V tujini je meditativna praksa med mladostniki ponekod že integrirana v šolski sistem, vsako leto pa je več šol, ki meditacijo uvajajo v svoj kurikulum. V  letu 2015 sem obiskala Visitacion Valley Middle School v San Franciscu v Kaliforniji, kjer so kot prvi na svetu v letu 2007 uvedli meditacijo v del rednega pouka. Med pogovorom z osebjem šole so mi povedali, da učenci na tamkajšnji šoli meditirajo dvakrat dnevno po 15 minut, čas, namenjen meditaciji, pa imenujejo Quiet Time (Tihi čas). Neprofitna organizacija The Center for Wellness and Achievement in Education, ki jo financira fundacija Davida Lyncha, ima na šoli svoje strokovnjake, ki učence in učitelje izobražuje na področju meditacije. Fundacija ima dolg seznam šol, ki čakajo na sredstva, da bi lahko uvedle meditacijo v šolski kurikulum, saj ta pozitivno vpliva na šolsko atmosfero in učence. Zaposleni na šoli so povedali, da se je z meditacijo njihova šola povsem spremenila – učenci so bolj mirni, ni več nasilja, učenci se v šoli dobro počutijo. Prav tako ni spregledati dejstva, da je sama lokacija šole v zelo revni četrti, v getu, kjer dnevno prihaja do umorov, nasilja in socialnih stisk, zato sta za te otroke sprostitev in čustveno ravnovesje še toliko večjega pomena.

Štirinajst strokovnjakov iz ZDA, Kanade in Velike Britanije, avtorjev članka Integracija čuječnostnega treninga v osnovne šole: Spodbujanje prožnosti učiteljev in učencev 2012 Meiklejohn et. al. (pregled mednarodnih programov vključevanja meditacije v šolstvo), navaja pomembnost in učinke meditacije za otroke in mladostnike kot tudi za učitelje. Nevrobiološke raziskave o meditaciji med odraslimi potrjujejo, da kontinuirana praksa čuječnosti pomaga uravnavati samoregulacijo čustev in povečuje fleksibilnost učiteljev in učencev. Od leta 2005 strokovnjaki spremljajo in sodelujejo v 14 študijah programov, pri katerih je integracija meditacije dosegla širok spekter kognitivnih, socialnih in psiholoških pozitivnih sprememb pri osnovnošolcih (6 raziskav) in srednješolcih (8 raziskav). Izboljšave so bile prisotne na naslednjih področjih: spomin, pozornost, socialne veščine, emocionalna regulacija, samozavest in samopodoba, izboljšano počutje, zmanjšanje anksioznosti, stresa in manj izčrpanosti. V članku avtorji navajajo opise učnih načrtov, ciljne populacije in glavne značilnosti desetih že vpeljanih kurikulumov, v katere je vključena čuječnostna meditacija.

Kljub temu, da čuječnost izhaja iz budistične tradicije, jo strokovnjaki izjemno priporočajo tudi v tem kontekstu in sicer zaradi pozitivnih vplivov na psihofizično delovanje posameznika. Mnogi avtorji poudarjajo pomembnost prakticiranja meditacije med učitelji, saj je učitelj tisti, ki mora poskrbeti za ustrezno atmosfero, v kateri se učenci dobro počutijo, pogosto pa so tudi velik zgled učencem.

Avtorji članka Integracija čuječnostnega treninga v osnovne šole: Spodbujanje prožnosti učiteljev in učencev 2012 (pregled mednarodnih programov vključevanja meditacije v šolstvo) poudarjajo, da je bolj učinkovit indirekten pristop, saj z lastno prakso meditiranja učitelj doseže spremembe najprej pri sebi, nato pa jih lahko kakovostno vpelje tudi v načine poučevanja. Tri v tujini najpogosteje uporabljena izobraževanja za učitelje so: Mindfulness-Based Wellnes Education – MBWE (Čuječnost in boljše počutje v šolstvu), Cultivating Awareness and Resilience in Edication – CARE (Razvoj zavedanja in prožnosti v šolstvu) in Stress Management and Relaxation Techniques (SMART) in Education (Uravnavanje stresa in tehnike sproščanja v šolstvu) (Miklejohn et. al. 2012:6).

Gouldin in Gross (2010) sta v raziskavi na Univerzi Stanford prišla do ugotovitev, da osemtedenska kontinuirana praksa čuječnostne meditacije zmanjšuje stres in anksioznost. V istem letu je bila opravljena raziskava v osnovni šoli v Los Angelesu, v katero je bilo vključenih 64 otrok v starosti od sedem do devet let. Med raziskavo so otroci osem tednov dvakrat tedensko meditirali po trideset minut. Učiteljem in staršem so bili razdeljeni vprašalniki, ki so jih izpolnili pred in po meditativni praksi otrok. Avtorji raziskave potrjujejo, da je meditacija zelo ugodno vplivala predvsem na otroke, ki so bili v razredu spoznani za nemirne in moteče, saj so tekom meditativnega obdobja postali bolj umirjeni in sproščeni (povzeto po Flook, L., et al. 70: 2010). Raziskava Čuječnostni pristopi pri delu z otroki in mladostniki (Burke, 2009) v svojih ugotovitvah priporoča čuječnostno meditacijo za pomoč mladim, ki trpijo za anksioznimi motnjami.

Viri:

Flook, L., Smalley, S. L., Kitil, M. J., Galla, B. M., Kaiser-Greenland, S., Locke, J.,  Kasari, C. (2010). Effects of Mindful Awareness Practices on Executive Functions in Elementary School Children. Journal of Applied School Psychology, 26(1), 70-95. London: Routledge.

Burke, C. (2009). Mindfulness-Based Approaches with Children and Adolescents: A Preliminary Review of Current Research in an Emergent Field. Journal of Child and Family Studies, 18(3), 1062-1024. New York:  Springer Science Business Media, LLC.

Goldin, P. & Gross, J. (2010). Effects of mindfulness-based stress reduction (MBSR) on emotion regulation in social anxiety disorder. Emotion. 10, 1. 83-91. New York: American Psychological Association (APA).

Meiklejohn, J.,  et. al. (2012). Integrating Mindfulness Training into K-12 Education: Fostering the Resilience of Teachers and Students. Springer Science and Buisness Media. New York: Springer Science Business Media, LLC

Close Menu